Marca 2014 smo se poslovili od našega spoštovanega kolega prof. Kočivnika, ki je na naši šoli poučeval kar 33 let.
Kot profesor kemije se je na Srednji kemijski šoli Ruše zaposlil v začetku leta 1961. Naši šoli je nato ostal zvest kar 33 let – vse do upokojitve junija 1994.
Poučeval je v času, ko je bil kemijski tehnik eden najuglednejših srednjetehniških šolskih programov v Sloveniji. Profesor Kočivnik je s svojim strokovnim delom veliko prispeval k renomeju šole. Pripravljal je učne načrte za različne strokovne predmete; največ energije je posvetil predmetu fizikalna kemija. Odločno se je zavzemal za posodobitev šole: za moderno opremo kemijskih laboratorijev, pa tudi za izgradnjo športne dvorane in dijaškega doma.
Generacije dijakov, ki jih je poučeval, se ga spominjajo kot strogega in doslednega učitelja, a tudi kot človeka s pretanjenim smislom za humorno plat življenja.
Ker je bil človek širokih obzorij, so ga živo zanimala mnoga aktualna vprašanja z različnih področij našega življenja. Prav posebej pa so ga vznemirjali jezik, literatura in kultura. Slavistke je v zbornici pogosto presenetil s kakšnim »trdim orehom«, saj je bila slovenščina poleg petja njegova velika ljubezen. Z navdušenjem je prepeval v učiteljskem pevskem zboru, za sodelavce pa je ob različnih praznovanjih rad pripravil vezificirane nagovore in poslanice.
Včasih zajedljivo, večkrat pa blago kritiko naših in splošnodružbenih napak ter slabosti je prelil v humorno zaokrožene satirične pesmi, ki jih je kasneje izdal v treh pesniških zbirkah. Dotikajo se raznovrstnih tem, seveda tudi učiteljskega poklica.
Na Radiu Maribor je sodeloval v priljubljeni aktualno kritični oddaji Mariborski feljton, svoje prispevke pa je objavljal tudi v časopisu Večer. Pisal je besedila za narečne popevke na mariborski Veseli jeseni.
Sodelavci in prijatelji bomo profesorja Kočivnika ohranili v spoštljivem in lepem spominu.
Od njega pa se poslavljamo na njegov način, z njegovo pesmijo, v kateri je ošvrknil tako učitelje kot slovensko družbo:
Šolniki smo čudna branža,
stokamo in delamo …
Ko smo najbolj bojeviti,
rep med noge stisnemo.
Smo pač tisti del Slovencev,
nad katerim Kristus joče;
drugi del, ki krade, ropa
sladko v brk se nam krohoče.
Le kdor bogateti zna,
tisti danes kaj velja.
